87. srečanja Konventa, ki je potekalo v petek dne 18. aprila  2014 s pričetkom ob 18:30 uri na Linču – Turistični kmetiji v Rodiku. 

Dnevni red:

1. Otvoritev srečanja
2. Potrditev zapisa zadnjega srečanja
3. Priprava Velikega zbora Konventa v petek 23. maja 2014
    - Dnevni red Velikega zbora
    - Oblikovanje predloga programa dela in finančnega plana Konventa 2014
    - Oblikovanje predloga za dobitnike plaket in priznanj
4. Predavanje: Slow food. Predavatelj Lojze Peric
5. Pokušina in ocenjevanje
6. Razno

Prisotni člani Konventa: Vojko Čok, Branko Pavlin, Aleksander Golob, Dravo Ferligoj, Andrej Škrk, Miran Verdel, Janko Kosmina, Igor Simčič in Vojko Starovič

Kandidata za člana: Samo Ščukovt in Marko Mulej.


Ad. 1

Na na Linču – Turistični kmetiji, ki se nahaja sredi Rodika smo se zbrali ob večernem mraku. V na novo urejenem prostoru z vse preveč umetelnimi lesenimi vrati z razno raznimi stekelci, so nas posadili za mizo in postregli s Penino Jazbec iz kraškega terana (33 € buteljka). 

Ad. 2

Za omizjem je konventuale s čašo Malvazije Pucer 2013, sveže in lepo mineralne v roki pozdravil in nagovoril Pretor Vojko Čok.  Na kratko je povedal potek in namen srečanja ter vzkliknil: AD MAIOREM VINI GLORIAM.  Konventuali so odgovorili: TAKO BODI.

Nato je dal v razpravo poslan dnevni red, ki je bil soglasno sprejet.

Ob zapisu prejšnjega srečanja,  ki je bil sprejet brez pripomb, so se člani spomnili prijetnega druženja na Briču.

Ad 3

Pod to točko je tekla razprava o osnutku programa dela in finančnega plana za leto 2014. Za kraj junijskega srečanja je bila določena Kranjska Gora, čeprav  potencialni domačin Aljoša  Ivančič ni bil prisoten. Za septembrsko pa bil potrjen predlog Kantina Rodica v Truškah. Finančni plan, ki ga je kakor ponavadi duhovito predstavil naš Zakladnik, je bil brez pripomb preoblikovan v predlog.

Varuh pečata je glede na razpravo iz predhodnega srečanja ugotavljal, da imamo korektne predloge za priznanja in sicer za plaketo Patricija in Tomaž Bevčič, Restavracija Rizibizi Portorož, za priznanje pa Branko in Vlasta Čendak, Restavracija Brič, Dekani.

Ad 4

Predavanje Slow food predavatelj Lojzeta Perica je zaradi njegove odsotnosti odpadlo. Luknjo predavanja je zapolnil Knacler z opisom jadralnega letenja. Na samo srečanje prišel iz Lesc, kjer ima skupaj s prijatelji stacionirano visoko sposobno jadralno letalo ASH 25, z razpetino kril 25 m (to je več kot imajo Adriana potniška letala Canadairi).

Pri jadralnem letenju gre za koriščenje zračnih tokov s pomočjo katerih letalo pridobiva višino, ki jo potem v drsnem letu v tekmovalnem smislu gre za doseganje čim večje povprečne hitrosti na v naprej določeni relaciji, ki se razteza od 250 km do 700 km. Tekmovalno polje določi vodstvo tekmovanja v odvisnosti od vremena in terena. Zmaga tisti, ki od starta do cilja porabi najmanj časa. V čas pa šteje tako kroženje v vzgorniku s hitrostjo 90 – 100 km/h, ko je letalo praktično na istem mestu, kot tudi drsni let s hitrostmi med 100 in 200 km/h. To na relaciji prinese neke povprečne hitrosti, ki se gibljejo nekje med 80 – 140 km/h, odvisno od vremena.

Čas starta ni skupen, ker bi bilo to prenevarno. Zato si čas starta v časovnem okviru od ene do dveh ur izbere vsak sam. Tu prihaja do veliko taktiziranja v zvezi z razvojem vremena in ravnanjem drugih tekmovalcev. Zelo pestro.

Rezultati se izračunajo na podlagi elektronskega zapisa leta, ki koristi GPS sistema. Gre za podoben sistem kot pri črni skrinjici. Za vsak trenutek leta je zabeležena pozicija, hitrost, višina, vertikalna hitrost, moč  in smer vetra, smer letenja....

Starta se tako, da jadralno letalo povleče vlečno letalo na 500 – 600 m višine (nekatera imajo lasten motor, ki se ga po vzletu v celoti pospravi v trup), kjer se jadralno letalo odklopi od vlečne vrvi. Tu se začne jadranje. Jadralno letalo nabira višino s kroženjem v vzgorniku, to je v dvigajočem stebru toplega zraka, ki se vzdiguje od zemlje (gre za konvekcijo -  termodinamičen proces prenosa toplote v višino v ozračju). Vzgorniki običajno gredo do višine 2000 – 3000 m. Ko si naberemo višino letalo usmerimo v drsni let. Iz 1000 m višine lahko letalo doseže od 40 do 60 km razdalje s hitrostjo med 100 do 250 km/h. Na ta način je možno tokom dneva preleteti tudi 1000 in več kilometrov.

Izven običajnih tekmovanj imamo piloti iz vsega sveta možnost tekmovati ON LINE  način. To poteka tako, da lahko vsak pilot posamezni dan pošlje zapis svojega leta po internetu na internetni naslov OLC. Gre za dve vrsti tekmovanja. V razdalji in hitrosti. V tekmovanju v razdalji zmaga tisti, ki opravi največjo razdaljo. V hitrostnem tekmovanju pa tisti, ki doseže največjo hitrost v času 2 in pol ure. V obeh tekmovanjih se uporablja tudi faktor za izenačevanje prefomans letal. Gre za tako imenovan handy cap faktor s katerim ti pomnožijo dosežene točke. Boljše kot je letalo, slabši faktor ima.

Ad 5,6

Večerjo smo začeli z domačim pršutom in pancet ter mešanimi siri iz okoliša. Nadaljevali s hišnim krožnikom: domači njoki z čemažem, drobnjakov štrukelj in lazanjo s šparglji. Za glavno jed pa je bil pečen janček v krušni peči s prilogo. Z vinom smo kar nadaljevali z odprto Malvazijo Pucer in nato ob jančku prešli na Vipavski Caberne Sauvignon. Vse skupaj korektno, toda nič posebnega.

Posebno pa je bilo gostobesedno govorjenje lastnika, ki je to svoje lastništvo večkrat poudaril, o vinu in o jedeh. Vendar nas to govorjenje ni prepričalo niti pritegnilo, samo odvrnilo. Ker je tudi sama strežba močno šepala (niso pravočasno prinašali vina, niti ga dotakali, niti zamenjali kozarce ob prehodu z belega na rdeče...) smo se odločili, da lokacije sploh ne bomo ocenjevali.


Zaključek:

Žal se zgodi, da obiščemo tudi lokacijo, ki ni primerna za naša srečanja. Vendar je tudi poučna izkušnja, da ni za verjeti vsem, ki se nekaj gredo.



                                                                                                                             Zapis pripravil:
                                                                                                                             Vojko Starovič