V svojem diplomskem delu Opredelitev vina, kulture uživanja vina na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Mojca Bordon, ki izhaja iz znane vinogradniške in vinarske družine v Dekanih,  pravi:

»V večini kultur vino ni samo kmetijski proizvod, ki omogoča preživetje ali celo blagostanje, temveč sovpliva na ali sooblikuje vsa področja človekovega in družbenega življenja: delo, zdravje, običaje, umetnost ipd.

Vino igra pomembno vlogo v posameznikovem vsakdanjem življenju je več kot pijača, saj je postalo proizvod, ki je tesno povezan z življenjskim slogom posameznika in se dopolnjuje s hrano, zabavo, umetnostjo in nenazadnje tudi s turizmom.«

KAJ JE VINO ?

»Beseda vino izhaja iz sanskrtskega jezika in pomeni »vena«, v prevodu »prijateljski« (Suhadolnik 1992, 9). Zato ne preseneča, da je pitje že od zgodnjih začetkov rabe vina, družabno dejanje, ki ustvarja povezovalno vzdušje.«

Najbolj splošno sprejeta definicija pravi, da je vino alkoholna pijača, ki nastane z vrenjem grozdnega mošta, pravi Bordonova in nadaljuje. »Poznamo pa tudi vina, narejena iz drugih vrst sadja ali rastlin - že stari Egipčani so vino delali tudi iz granatnih jabolk, fig in datljev, v Afriki pijejo palmovo vino, na Kitajskem riževo, v Sloveniji pa poznamo npr. češnjevo, malinovo, ribezovo in šipkovo vino.

Leta 1971 je bila v Evropski uniji sprejeta uradna definicija, ki pravi, da je vino pridelek, dobljen izključno s popolnim ali delnim alkoholnim vrenjem mošta iz svežega ali zdrozganega grozdja plemenitih sort vinske trte vitis vinifera (Šikovec 1996, 13).

Tako je po uradni definiciji EU napačno ne le poimenovanje »sadno«, »malinovo«, »riževo« ipd. vino, ampak tudi izraz »vino« uporabljati za alkoholno pijačo iz samorodnih vinskih trt, kot so šmarnica, klinton ali izabela.

Osnovna delitev vina je na sortna vina (pridelana iz posameznih sort: sivi pinot, merlot, refošk itd.) in zvrsti (fr. Cuvee; mešanice različnih sort, npr. cviček Janževec itd.).

Po barvi se vina ločijo na bela, rdečkasta (roze) in rdeča, po vsebnosti nepovretega sladkorja pa na suha, polsuha, polsladka in sladka. Glede na kakovost ločimo namizna oz. deželna, kakovostna in vrhunska vina.«

VINO IN MATERIALNO 

Ko obravnava vino, Bordonova pravi, da vino človeku omogoča tudi zaslužek; pridelava in predelava vina je pomembna kmetijska panoga, od katere živijo ne le vinogradniki in vinarji, temveč tudi trgovci, gostinci, prevozniki, strokovnjaki in drugi.

»Že v preteklosti je bilo vino - predvsem redčeno z vodo - sredstvo za gašenje žeje, velikokrat pa je tudi nadomeščalo primanjkljaj kalorij, posebno pri težkem delu in če je primanjkovalo hrane. Še danes ga za odžejanje redčimo; z vodo, mineralno vodo ali drugimi pijačami. Kot branilo ga uporabljamo le v posebnih primerih (porodnice, krvodajalci ipd.), vse bolj pogosto pa se vina poslužujemo tako pri pripravi brane (kulinarični dodatek) kot tudi pri njenem uživanju, saj ustrezna kombinacija vina in brane gurmanske užitke poveča in oplemeniti.

Ugodne učinke vina aa zdravje in počutje človeka sodobna zahodna medicina le še potrjuje znanstveno razlaga, saj so mani že vsaj od tretjega tisočletja pr. n. št. naprej - iz tega obdobja so namreč dokumenti, ki pričajo o uporabi vina v medicinske namene.

V primernih količinah vino izboljša tako psihično kot fizično splošno počutje človeka, saj je lahko poživilo, lahko nas sprosti, umiri in razvedri, obenem pa ugodno deluje na telo. Vino pomaga topiti maščobe; tako preprečuje arteriosklerozo in bolezni srca ter uravnava prebavo (Kapš 1997).

V vinu, zlasti rdečem, so poleg mineralov, flavonoidov in vitaminov za zdravje koristne sestavine zlasti antioksidanti, ki nase vežejo proste radikale (Wagner 2001). Predvsem nekoč so vino uporabljali tudi za razkuževanje ran in oporečne vode.

V pretiranih količinah pa vino lahko človeka zasvoji ter škodi njegovemu telesu in značaju.«

VINO IN SIMBOLNO

Vino je družabna pijača, ugotavlja v svoji diplomi Bordonova. »Ob kozarcu dobrega vina se družimo, izmenjujemo mnenja, zabavamo in prijateljujemo, pa tudi sklepamo posle, otvarjamo zgradbe in prireditve ter obeležujemo velike dosežke in pomembne dogodke. Ljubitelji vina se združujejo v klube in društva, spoznavajo vinorodne okoliše, vinske kleti in kulturo uživanja vina. Se izobražujejo ter promovirajo in širijo vinsko kulturo.

Vino je tudi obredna pijača in nosilec simbolnega pomena. Še dandanes se ga uporablja pri različnih verskih in posvetnih obredih. V teh primerih je vino kot nosilec simbolnega pomena pomemben element obreda; vino labko simbolizira boga, obilje oz. blagostanje, moč in zdravje ipd. Lahko pa je obred že samo pitje vina; vino je namreč lahko simbol npr. za konec obveznosti in začetek prostega časa, substanca za razvajanje čutov ali eden od načinov za navezovanje ia/ali krepitev vezi med ljudmi. Tako pitje vina se praviloma odvija po bolj ali manj ustaljenih postopkih oz nizih opravit torej gre za obredno pitje (Heath 2000).

Modne smernice ali celo zapovedi narekujejo okus potrošnikov. Prav tako izbiro vina. Vino samo pa tako postaja tudi modni artikel.

Moderne so lahko vinske sorte (npr. refošk, merlot, sivi pinot), zvrsti (npr. janževec, cviček) ali celo tip vina - pred časom so bila v trendu močna, gosta, barikirana vina, sedaj pa so aktualna lahka in sveža.

Tradicionalno so se vinski modni trendi — predvsem kot sestavni del kulinarike - začeli v vodilnih vinogradniških državah (Franciji, Italiji ipd.), od koder so se prenesli tudi v druge dežele. Dandanes pa modnost vina velikokrat določajo trendi visokih družbenih krogov (New York, London ...) ali življenjski slogi (minimalizem, ekološko osveščeni potrošniki ipd.).«

KULTURA UŽIVANJA VINA IN VINSKA  KULTURA V SLOVENIJI

Bordona pravi, da v strokovni literaturi, ki jo je predelala, ni naletela na zadovoljivi definiciji kulture uživanja vina in vinske kulture niti na nazorno razmejitev med njima.  »V strokovnih in poljudnih besedilih, pa tudi v vsakdanjem življenju ti dve poimenovanji večinoma označujeta podobna, če ne celo ista pojma. Kultura uživanja vina in vinska kultura sta namreč med seboj zelo prepleteni in tesno povezani, vsaj v nekaterih segmentih.

Izhajajoč iz različnih opredelitev strokovnjakov ocenjujem, da je kultura uživanja vina del vinske kulture.

Pri prvi gre predvsem za bonton uživanja in postrežbe vina, torej za splošno sprejeta pravila omikanega konzumiranja vina: ustrezno uporabo kozarcev za različna vina in priložnosti, optimalno temperaturo izbranega vina, zaporedje pitja različnih vin, kulinarično primerne kombinacije vina in hrane ter kvalitetne predstavitve in postrežbe vina.

Vinska kultura poleg kulture uživanja vina vključuje tudi znanje o pridelavi vina, vinorodnih območjih in sortah ter o lastnostih vina in njegovih zdravilnih učinkih. Obenem zajema tudi posameznikovo naravnanost - zakaj in kakšno vino pije ter ob katerih priložnostih. Vse našteto lahko do neke mere kaže tudi na odnos posameznika do drugih ljudi, okolja in življenja na splošno ter hkrati sooblikuje kulturo in družbo, v kateri živi. Tako se na družbeni ravni vinska kultura odraža v pravilih, katerih funkcija je neformalno omejevanje pitja ter določanje tako zaželenega kot prepovedanega pivskega vedenja; obenem pa se odraža v družbeno-povezovalnih (utrjevanje vezi), družbeno-razmejitvenih (med spoloma, generacijami itd.) in simbolnih funkcijah vina (označevalcu situacije, družbenega statusa ipd.).

Kulturo uživanja vina je težko misliti zunaj vinske kulture, tj. zunaj poznavanja izvora in lastnosti vina, osnov in posebnosti njegove pridelave ter pomena za posameznika ali dražbene skupine - od vina kot zdravila do vina kot statusnega simbola. Vsak, ki neguje svojo kulturo uživanja vina, namreč slej ko prej želi izvedeti kaj več tudi o geografskem poreklu in pridelovalcu kupljenega vina; nekateri radi izmenjujejo znanje in izkušnje ter se povezujejo v društva in klube; tretji pa morda s pomočjo prestižnih vina želijo doseči ali utrditi visok družbeni status ali slediti trendovskim zahtevam elitnih krogov.

Morda je prav zato kulturo uživanja vina in vinsko kulturo težko razmejiti; morda se prav zato poimenovanji največkrat pojavljata kot sinonima.

Raziskovalni inštitut za družbene vede Univerze v Ljubljani je leta 1992 v okviru raziskave: Slovensko javno mnenje spremljal stališča posameznikov do pitja alkohola in alkoholizma ter prišel do ugotovitve, da dobrih 42 % ljudi meni, da je vino pametno piti vsak dan Vsakršno pitje vina je popolnoma odklanjal le vsak dvajseti anketiranec (Ramovš 1994, 19 - 22).

Čeprav povprečna letos poraba vina na prebivalca upada tako pri nas kot tudi po svetu, pa struktura in število obiskovalcev vinskih sejmov in vinogradiških kmetij, kupcev strokovne litarature, priročnikov in revij ter privržencev ideje slow fooda vodita v misel, da se v Sloveniji kultura uživanja vina in vinska kultura počasi, a vztrajno dvigata.

Vendar pa ne gre pozabiti, da imamo na Slovenskem dolgo tradicijo kulture uživanja vina, saj so se slikoviti zapisi o prefinjenem kombiniranju dobre hrane in pijače na našem ozemlju pojavili najpozneje v srednjem veku. Tako na primer odlomek iz dnevnika Santonina (tajnika oglejskega škofa Carlija) lepo ponazarja gurmanske užitke med letoma 1485 in 1487; po opisu sodeč so pri tem upoštevali pravila dopolnjevanja hrane in vina:

»V Dravski dolini in Koroškem smo se ustavili v javnem gostišču, kjer so nam postregli z vsaj sedmimi jedmi. Med jedmi je bila jed iz zelo sladkih hrušk, ki so jih najprej skuhali v vodi, potlej položili v skledo in naposled prelili z maslom in polsladkimi začimbami. Tudi rib ni manjkalo, dragih in okusnih, ocvrtih na olju in kuhanih v vodi. Tudi troje vrst vina so nalili v srebrne kupe: za prvi požirek imenitno Malvazijo, nato Furlansko vino, pri poobedku pa še sladko in pitno Rebulo.« (Terčelj 2007, 39)

Dandanes so poznavanje pravil kulture uživanja vina, pestrejši izbor hrane in pijače ter možnost vinsko kulturo vnašati v vsakdanje življenje dostopnejši večjemu številu ljudi iz različnih slojev, kakor je to bilo včasih. Po eni strani je kvaliteta življenja povprečnega Slovenca danes neprimerno višja kot nekoč, po drugi strani pa je tudi dostop do potrebnih informacij lažji. Posameznik lahko sam izbira, kje in kako bo pridobil želeno znanje in veščine; ni več vezan in omejen zgolj na učenje znotraj družinskega kroga ter na prenašanje vzorcev in znanja iz roda v rod.

Vse več je raznovrstnih dogodkov, namenjenih vinu in vinski kulturi: vinski sejmi in festivali, dnevi odprtih vrat vinogradniških kmetij, predstavitve in promocije vinskih cest, degustacije, dnevi poezije (kulture) in vina ipd. so postali že nepogrešljiv del našega družbenega vsakdana.

Vinski poznavalci, enologi, vinogradniki, sommelierji in drugi strokovnjaki as s kulturo uživanja vina vedno pogosteje seznanjajo tudi preko medijev; v zadnjih 10 letih je izšlo veliko knjig, brošur in vodnikov na to temo, pa tudi strokovno-poljudnih revij je iz leta v leto več.

V trgovinah se je zelo razširila ponudba vin - tudi tujih, arhivskih in predikatnih (pome trgatev, slamna in ledena vina itd.), tako da lahko posamemik poskusi še vse kaj drugega kot le lokalno, že dobro znano vino.

V zadnjih petnajstih letih, odkar bolj pozomo spremljam poznavanje vin in kulture uživanja vina ter pričakovanja naših kupcev, sem opazila, da je naš kupec vedno bolj izobražen, vedno bolj zahteven in - kar je najpomembnejše - vedno bolj zvedav in željan novega znanja.«

DRUŽBENO - KULTURNI POMEN VINA

Bordonova v svojem delu ugotavlja, da je pitje vina je s pravili vodeno in določeno bolj, kot se zdi na prvi pogled; čeprav se nam zdi, da se svobodno odločamo, kdaj, kaj in koliko bomo pili, je to le delno res. Pri tem Bordonova ugotavlja tudi formalne in neformalne omejitve pri uživanju vina:

 » V vsaki kulturi je pitje alkohola, s tem pa trdi vina, regulirana aktivnost, omejena z večinoma neformalnimi normami in omejitvami glede tega, kdo lahko pije, koliko česa, kdaj, kje in s kom, na kakšen način, v kakšnem kontekstu, s kakšnim namenom ipd. Pravila se med kulturami zelo razlikujejo, toda postavljanje pravil je skupno vsem, saj le¬ta zagotavljajo konceptualne osnove za neformalno omejevanje pitja, ki ima na stopnjo porabe alkohola in pivsko obnašanje veliko večji učinek kot katera koli formalna kontrola, naložena s strani zakonodaje (Social and Cultural Aspects of Drinking 1998).«

FORMALNE IN NEFORMALNE OMEJITVE PITJA VINA

Negativno vrednotenje samotnega pitja in predpis družabnosti

Beseda vino izhaja iz sanskrtskega jezika in pomeni »vena«, v prevodu »prijateljski« (Suhadolnik 1992, 9). Zato ne preseneča. da je pitje že od zgodnjih začetkov rabe alkohola, s tem pa tudi vina, družabno dejanje, ki ustvarja povezovalno vzdušje.

Naši predniki so ne le pili v družbi, pili so celo iz istega kozarca. V sodobnem svetu vino ostaja družabna substanca, pitje pa v skoraj vseh kulturah vključuje delitev in izmenjavo pijače z drugimi, zato je samotno pitje skoraj povsod ovrednoteno negativno in nezaželeno.

V mnogih kulturah se vino deli tudi z bogovi in mrtvimi (Netting; Rehfich; Hivon; v Social and Cultural Aspects of Drinking 1998, 25).

Omejitev pitja za ženske in mladostnike

Bordonova ugotavlja, da v večini kultur za ženske še vedno veljajo določene omejitve pri pitju alkohola, torej tudi vina (Gefou-Medianou v Social and Cultural Aspects of Drinking, 28).

»Nekateri raziskovalci razlog za izključitev žensk iz profanih pivskih ritualov (Driessen v Social and Cultural Aspects of Drinking, 28) ter za izključitev pitja alkohola iz domačega, družinskega okolja, kjer vlada ženska (Loizos and Papataxiarchis; Ngokwey v Social and Cultural Aspects of Drinking, 28), vidijo v moški negotovosti in potrebi po okrepitvi njihove »ranljive nadvlade nad ženskami.

Drugi raziskovalci pa izpostavljajo dejstvo, da ima ženska v družbi vlogo varuhinje morale in družbene spodobnosti (McDonald; Cottino v Social and Cultural Aspects of Drinking, 28), zato žensko pitje alkohola lahko ogroža dražbene norme (Papagaroufali; Fox v Social and Cultural Aspects of Drinking, 28).

Dopustno pitje vina je za ženske v veliki meri še vedno omejeno na družinska praznovanja, zdravstvene razloge ali produktivno vzdušje: zraven še šivajo, vezejo, prodajajo hrano in druge kmetijske pridelke itd. (Gefou-Madianou v Vines 1995, 15).

Vsem sodobnim kulturam so skupne določene omejitve pitja za mladoletnike, čeprav se le-te od kulture do kulture lahko precej razlikujejo; ponekod je družbeno sprejemljivo, da otroku damo piti razredčeno vino ali kocko sladkorja, namočeno v liker (Nahoum-Grappe v Social and Cultural Aspects of Drinking 1998, 30), drugod pa je družbeno neodobravano ali celo moralno sporno že pitje odrashih vpričo otrok (Asmundsson v Social and Cuultural aspects of Drinking 1998, 30).«

SIMBOLNA IN RITUALNA VLOGA VINA

V svojem delu Bordanova  pravi, da skoraj nobena alkoholna pijača ni družbeno nevtralna, vse so nosilci simbolnega pomena, vse so prenašalci sporočila; enako velja za vino. »Izbira pijače je redkokdaj izključno stvar osebnega okusa.«

Označevalec situacije

Sama izbira pijače, pravi Bordonova, označuje vrsto, naravo dogodka, obenem pa tudi narekuje dogodku primemo obnašanje posameznika

»V ZDA so z anketo ugotavljali, kako ljudje dojemajo situacijsko primernost različnih vrst pijače in ugotovili, da se ob hrani večinoma pije vino, ne pa žgane pijače in pivo, da so za praznovanja primerna vino in žgane pijače, za neformalne, sproščujoče dogodke pa je najbolj primerno pivo (Klein v Social and Cultural Aspects of Drinking 1998, 31).

V večini zahodnih kultur velja podobno: vino pijemo predvsem ob hrani, na pogostitvah, ob kulturnih dogodkih itd., na športnih in glasbenih prireditvah pa običajno pivo. Za posebne priložnosti in slavja se praviloma odločamo za penine.

Določevalec družbenega statusa posameznika

Izbira pijače je lahko tudi pomemben pokazatelj družbenega statusa. Pierre Bourdieu je mnenja, da je okus treba razumeti kot družbeni pojav, kot hierarhirizirano družbeno stvaritev. Meni namreč, da na podlagi naših izbir drugi naš okus razvrščajo po hierarhični lestvici od preprostega do izbrušenega. Tako je tudi izbor dragega, prefinjenega vina velikokrat lahko sredstvo za statusno razlikovanje posameznika (Tivadar 2004, 51).

Na splošno še vedno velja, da ima tuje vino višji status in ugled kakor pa »lokalne« sorte vina.

Opozoriti velja, da je izbor višje statusne pijače lahko bolj odraz prizadevanja za dosego želenega družbenega položaja kakor pa odsev dejanskega položaja, torej gre lahko zgolj za »oblikovanje virtualnega statusa« (Papagaroufali v Social and Cultural Aspects of Drinking 1998, 32).

Pokazatelj pripadnosti skupini

Izbira pijače je lahko tudi pokazatelj pripadnosti določeni generacijski, družbeni, narodnostni ipd. skupini razredu, sloju, subkulturi, rodu (plemenu) itd. oziroma vrednotam, držam in prepričanjem neke skupine.

Določene pijače so, na primer, postale simboli za narodno pripadnost: Guinness za Irce, tekila za Mehičane, viski za Škote, ouzo za Grke itd. Izbira ali postrežba določene nacionalne pijače je tako lahko močan izraz družbene pripadnosti in kulturne identitete, zavrnitev ponujenega pa nespodobna.

Tako opuščanje kot tudi ponovno oživljanje tradicionalnih pijač je običajno posledica kulturnih sprememb, saj se »nove« oz. »spet aktualne« pijače pogosto povezuje z »modernim« načinom življenja in razgledanostjo (Hupkens in drugi v Social and Cultural Aspects of Drinkingl998, 33).

Vzpostavljalec razlike med spoloma

Skoraj vse družbe poznajo razlike med tako imenovanimi »moškimi« in »ženskimi« pijačami. »Ženske« pijače so večinoma šibkejše, bolj sladke in mehkejše od »moških« (Freund; Gefou-Madianou's; Papagaroufali; Purcell; Macdonald; Nahoum - Grappe v Social and Cultural Aspects of Drinking 1998, 34).

To praviloma velja tudi za vina: slajša in lažja veljajo za »ženska«. suha, močnejša, starana in barikirana vina pa za »moška«.

Celo barva vina je pomembna. Rose velja za žensko vino, do katerega so moški ravno zaradi konotacij ženskosti zadržani.

Razmejevalec časa

Vino ali pijača na sploh lahko služi tudi kot pomemben simbolični označevalec premika od časa, namenjenega delu idr. obveznostim k prostemu času (Heath 2000).

Velikokrat se sodelavci po koncu delovnika pred odhodom domov zberejo in sprostijo ob kozarcu vina ali druge pijače. Podobno se dogaja ob vikendih ter v času dopustov in praznikov, saj je to za večino čas relativne svobode, v primerjavi z delovnimi dnevi, zapolnjenimi z obveznostmi in odgovomostmi.

Nenazadnje je vino prisotno ob vseh pomembnejših mejnikih človekovega življenja: rojstvu, zaključku šolanja, poroki, selitvi, smrti, upokojitvi, pa tudi ob manj pomembnih, a osrečujočih dogodkih - obiskih prijateljev, znancev, sorodnikov, ob rojstnih dnevih, praznikih itd. (Terčelj 2007, 47).«