91. srečanje Konventa je potekalo od petka 17. do sobote 18. oktobra 2014 v obliki obiska vinorodnega okoliša hrvaške Istre. Obisk je bil namenjen poglabljanju našega poznavanja vinske kulture v prijetnem okolju Istre in njenih okusov v dobri družbi. 
 

          
Prisotni:
Člani Konventa: Vojko Čok, Branko Pavlin, Aljoša Tomaž, Dravo Ferligoj, Andrej Škrk, Diego Kolarič, Janko Kosmina, Marko Mulej, Samo Ščukovt, Vojko Starovič

Naše dame: Mojca, Vanda, Anamarija, Alenka, Marta, Nataša 


Program obiska:

Petek 17. oktobra:
16:30 odhod z avtobusom iz Kopra na Tržnici (rotonda)
17:00 postanek v Luciji (pred Marino)
17:30 klet Kozlovič Momjan, ogled in pokušina
19:00 konoba Nono Petrovija, večerja
22:00 namestitev Hotel Poreč

Sobota 18. oktobra:
08:00 - 08:30 zajtrk.
08:45 - sprehod po Poreču in ogled Evfrazijeve bazilike (UNESCO zgodovinski spomenik)
10:30 - vinogradi in klet Laguna pokušina vin, sira in oljčnega olja
12:00 - Tinjan obisk mednarodnega sejma pršuta in pokušina pršuta
13:45 - Livade sejem tartufov in vina, nabiranje in pokušina tartufov, pokušina vin
17:30 - vožnja skozi Završje in Grožnjan
18:30 - Savudrija, klet Degrassi
20:30 - odhod proti domu
21:30 - prihod v Koper

Mali avtobus agencije Batane s šoferjem Valterjem je točno v skladu s programom v lepem jesenskem sončnem dnevu pobral najprej Ljubljančane in Koprčane v Kopru in točno ob uri prispel v Lucijo, kjer smo se nato prizemljili za pol ure. Potrebno je bilo namreč počakati Vando, ki je imela rahlo trčenje na hribu pri svojem domovanju. Toda energična Vanda je zgodbo trčenja, kljub čakanju na policijo, hitro zaključila. Vse je »postrojila«, kljub kvartinu vina pri kosilu napihala 0,00 in pribrzela v Lucijo. Njeno živahno pripovedovanje pod vplivom adrenaliskega pospeška je še dodatno povzdignilo veselo razpoloženje.

Vinarija Kozlovič

V Valo pod Momjanom smo prispeli gladko in natančno. Že od daleč videli zanimivo pročelje nove kleti Kozlovič, ki po pročelju iz železa spominja na klet Antinori v Toscani. Klet je naslonjena v pobočja hriba v treh nivojih, kar jim omogoča proste pretoke od brozge do sodov. Sprejela nas je Sabina, simpatična nova pridobitev kleti.

Vinograde imajo na lokaciji okoli kleti in sicer 5,6 ha in na poziciji Santa Lucija južno od Buj 20 ha, pripravljajo pa še 10 ha. Vse obirajo ročno in poskrbijo, da grozdje pride v predelavo v 2 urah, da je čim manj podvrženo oksidaciji. V sami   pridelavi nato še z dodajanjem CO2 poskrbijo, da ni v stiku z zrakom. Njihovo doslednost v borbi proti oksidaciji kaže tudi način polnjenja steklenic na avtomatizirani liniji, kjer steklenice pri natakanju napolnijo do vrha, kar preprečuje tudi pri zapiranju z zamaški (ob istočasnem izlivanju vina) stik z zrakom. Sodovje imajo inox, hlajene, med njimi precej velike z  18.000 litri, nato barik sodčke, ki jih imajo v uporabi od 3 do 5 let. Zaposlujejo 17 ljudi, ob trgatvi pa še 30 trgačev. Kapacitet kleti je 300.000 litrov, pridelajo pa jih 200.000 litrov. Franco Kozlovič je tretja generacija Kozlovičev, ki se ukvarjajo z vinom od leta 1904.

Pokušina je potekala na prostem v lepo urejenem minimalističnem ambientu v kamnu in lesu. Ob pokušini smo imeli več vrst sira (paški s tartufi, paški ovčji in kravji...), mandeljne, rozine, suhe slive, suhi kakije, palčke. Začeli smo z Malvazijo 2013, svežo s 13% alkohola, prijetno pitno. Nadaljevali z Malvazijo Santa Lucija z 14,6 %, ki jo delajo samo v sezonah, ko je grozdje res ta pravo. Ta letnik 2009 je delovala malce starikavo. Sledil je Teran 2013, svež, ki je najprej odležal 3 mesece v barik sodu, nato skupaj v inox sodu še tri mesece in nato še tri mesece mirovanja v steklenici. Za konec pa smo pokušali Momjanski muškat lepe rumene barve, zelo sortno, ki je kljub precejšnji vsebnosti sladkorja delovalo harmonično sveže.

Pri ocenjevanju je poročevalec Andrej pohvalil dohod in izgled kleti kar z 9, Brane trud in prijaznost Sabine, ki pa se ji pozna, da je nova in ne pozna dobro stvari, pa jo je vseeno nagradil z 8. Vojko Č. je ocenil ponudbo in samo vino za dobro in korektno z lepo 8. Marko pa je zaključil pod končnim vtisom, da je zadeva za pohvalit in priporočat. Povprečna ocena je prinesla visoko oceno 8,3. So ta pravi.

Posebno presenečenje je sledilo na koncu. Sabina ni hotela sprejeti plačila pokušine z besedami, da hiša časti, ker smo tako simpatični. Bravo mi (imam pa na sumu, da ji je Franco dal tak nalog, ker ga ni bilo poleg. Vem pa ne – mogoče pa smo res tako simpatični).

Konoba Nono

Do konobe Nono smo prišli kar z lepo zamudo. Posadili so nas za skupno mizo v  prostoru poleg kamina, ki ga krasijo številni stari predmeti, največ stari pihalni instrumenti. Pri Nonotu sta se naš že skoraj uro čakala Diego in Alenka, ki ju Kancler po telefonskem razgovoru z Diegom niti ni pričakoval. Diego mu je namreč dejal, da on nič ne ve in kaj se jaz nekaj menim mimo njega z Alenko. Dobro mu je zagodel.

Za omizjem je prisotne dame in konventuale s čašo penečega v roki pozdravil in nagovoril Pretor Vojko Čok. Na kratko je povedal potek našega izlet in namen srečanja ter vzkliknil: AD MAIOREM VINI GLORIAM.  Konventuali so odgovorili: TAKO BODI.

Nato je dal v razpravo poslan dnevni red, ki je bil soglasno sprejet.

Ob zapisu prejšnjega srečanja,  ki je bil sprejet brez pripomb, so se člani spomnili prijetnega druženja pri Rodici v Truškah. Sledil je določitev kraja naslednjega srečanj, kjer je med drugim bil podan predlog za ponovitev pri Rojcu v Gažonu, kot rezerva pa Movraž.

Za omizjem se razvila debata o pridobivanju novih članov, kjer se opaža generacijska luknja s katero se srečujejo tudi druga združenja, kot so tu Lionsi, Rotarijci in podobno. Diego je poudaril, da so dandanes komunikacijski kanali povsem drugi, da se ljudje v omrežja povezujejo drugače, prek FB in drugih oblik. Zato predlaga, da se ob naši internetni strani, obesi še FB. Tudi drugi opažajo dejstvo, da so načini druženja povsem drugi. Da smo bili včasih mogoče zanimivi, ko smo še bili direktorji pomembnih podjetij, sedaj je to mimo. Sam način dela in žlahtnega druženja pa za nove generacije, ki so bolj usmerjene v imeti kot biti, pa ni tako privlačen. Vsi hitijo in lovijo na zdaj in takoj, saj nekih garancij in stabilnih pogojev za naprej ne vidijo. Zanimivo debata bi se nekako dalo zaključit, da moramo biti bolj prisotni v novih oblikah komuniciranja in da se moramo vsi ozreti naokoli in na sestanke povabiti tudi nove. Prva priložnost je lahko že Gažon.

Sledila je večerja, ki se je začela z mešanimi školjkami (jakobove klapavice, dondole, dagnje, kaneštrele) v padeli (ponev), drugače, zanimivo, čisti okusi. Po pozdravu domačina Edija, postavnega sorazmerno mladega možakarja, ki nam je predstavil tudi večerjo, je sledila je odlična črna rižota. Poleg pa še pljukanci z šparogami in škampi. Nato odličen file lista s kozicami. Vidi se, da je sezona lista. Za konec pa krostata s kutino. Poleg smo pili belo in rdeče, ob od lokalnega pridelovalca. Primerno in dobro. Za zaključek pa še vrsta domačih žganic. Cena večerje 210 KN po osebi, kar je 27,5 €. Skupaj s pijačo pa 37 € po osebi. Vino je bilo sorazmerno poceni le 50 KN po litru vendar smo ga spili 10 litrov, Pa tudi 18 vod. Očitno je dobro potegnilo.

Poročevalec Samo je pohvalil dostop in izgled domačnosti in prijetnosti, Diego pa spretnost osebja. Vino je Janko ocenil za dobro, saj je lepo teklo. Andrej pa hrano, njeno primernost tako krajevno kot tudi glede na sezono. Posebej pa je pohvalil črno rižoto, kot zelo občutljivo jed. Brane je pod končni vtis dejal, da bo še prišel. Povprečna ocena je prinesla visoko oceno 8,3. So ta pravi. Čestitamo.

Od Nonata smo se odpravili nekaj po 23 uri in v Hotel Poreč prišli ob pol polnoči.

Bazilika Efrazija

Bazilika Efrazija je bila za večino polno presenečenje. Da obstaja le nekaj korakov od nas tako  dragocen kulturni spomenik,  ki ga je UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, skoraj nihče ni vedel. Bazilika, ki je dobila ime po škofu  Evfraziju, je bila zgrajena na temeljih predhodne tro-ladijske bazilike sredi VI. stoletja. V razvejanih prostorih je mogoče videti tudi vrsto skulptur, slikarij in fresk. Še najbolj impozantno pa delujejo mozaiki na prostem, ki so jih kot odpustke za svojo dušo prispevali posamezni grešniki.

Potem dogodku smo si privoščili kavico na obali, katero je častil Iko in odbrzeli proti Laguni.

Vinska klet Laguna

Vinsko klet Laguno, ki se nahaja v nakupovalnem in skladiščno industrijskem delu Poreča nismo našli prav takoj. Tudi Aljoša je imel težave. Vendar smo se na koncu vendarle ustavili pred vhodom okuševalnice.

Najprej nas je Mario popeljal na ogled kleti z barik sodi. Vendar ne gre za neke podzemne kletne prostore, temveč za primerno hlajen skladiščni prostor v katerem so barik sodi zloženi na kovinska stojala z plastičnimi koleščki, ki služijo kot lege za sode. Mario nam je razložil, da ima posest Laguna, ki je nastala pred več kot pol stoletjem vsega skupaj 12.000 hektarov zemljišč, od tega 6.200 hektarov vinogradov s 2,5 milijona trsov. Sorte so Malvazija, Cabernet Sauvignon, Teran, Beli in Sivi Pinot, Chardonney...pa tudi neke stare sorte kot je Hrvatica, ki je osnova kalifornijskega Zinfandela. Posestvo je pred leti prešlo v Agrokor, ki je v posestvo vložil 50 milijonov €. Kapaciteta kleti je 8 milijonov litrov, dejanska proizvodnja pa 4 milijone. Nekako tako kot slovenska največja klet Brdo. Odbrana vina po fermentaciji odležijo najprej 1 leto v barik sodih, nato eno leto v inoxu in še eno leto v steklenicah. Barik sodi so izdelani v Franciji toda iz slavonskega hrasta. En sod stane ca 1.000 €. V uporabi jih imajo 3-4 leta, nato jih prodajo in zanje dobijo ca 500 € po sodu.

Pred pokušino nas je pot peljala preko industrijskega dvorišča do oljarne. Naš vodič nam je obrazložil, da imajo 220 ha oljk, od tega v enem kosu 160 ha pri Červarju. Vsega skupaj 65.000 dreves v starosti od 25 do 50 let z letno pridelavo 100 – 130 ton. Torej 20 kg po drevesu. Izplen olja je 10%, do 10 milijonov litrov. Imajo 5 vrst oljk. Največ leccino, nato pa še ascolano, pendolino, istrska belica... Oljke tržejo ko je približno zrela na 1/3 in gre v predelavo znotraj 8 ur. Tehnologija torklje je italijanska. Imajo 4 linije, delajo tudi za zunanje. Najprej čiščenje, nato pranje, drobljenje in mešanje, sledi odležanje in nato filtriranje in stekleničenje. V postopku imajo tudi hlajenje tako, da temperatur nikoli ne preseže 22 stopinj Celzija, s čemer se zagotavlja, da se kapljice olja pravilneje razporejajo. Delajo pet vrst sortnih olj in mešanico.  Z mešanico so pobrali zlato medaljo v ZDA. Čestitamo.

Okuševalnica je v čistem nasprotju z industrijskim videzom zunanjosti, dajala popolnoma drug vtis. Prijetno urejena in opremljena. Za mizo so nas počakale izjemno rahle in zelo okusne in miške, dve vrsti njihovega kravjega sira, kruh  in kozarčki oljčnega olja, svežega. Olje odlično, zeleno, zelo sadno in lepo pikantno, občutno manj kot smo navajeni za olja na slovenski strani Istre.

Pokušino smo začeli z Malvazijo 2013, pozicija Fontana, blizu morja, rdeča zemlja z 3.000 do 4.000 trsi na hektar. Lepa, sveža, sadna in mineralna. Drugače pa grozdje Malvazije tudi odkupujejo nekje 20%, ki je bolj namenjena litrcam. Sledila je rdeča Kupaža Castello 2012 13,7 % alkohola iz Cabernet Sauvignona, ki prispeva strukturo, Merlota, ki dodaja mehkobo in Shiraza, ki prispeva svežino. Harmonično, z lepo strukturo in svežino, ki ga dela tudi lepo pitno in sprejemljivo za širok krog uživalcev vina. Vsa vina te zvrsti so šla skozi 10-15 dni maceracije, odležanje v barik sodih in nato še skupaj v inoxu in zatem še v steklenicah. Castello je očitno naredil vtis, saj smo ga po tem kar pridno kupovali v lični trgovinici na drugi strani dvorišča. Cena 8 €. Sledil je Cabernet Sauvignon 2011, 13,7 alkohola, rdeča zemlja ob morju, zračnost in sonce, povprečno 3.000 ur sonca na leto. Močno telo, 10-15 dni maceracije. Poskusili so tudi z linijo Reserve, pozna trgatev, odbrano, odlično, vendar ga tržišče ni pripoznalo. Za konec pa je sledilo presenečenje, rdeči muškat z 22,7 alkohola in 57 g sladkorja. Kljub tako visokemu sladkorju je vino zaradi solidne 5,6 kisline delovalo sveže z okusom po rozinah. V že prej omenjeni trgovinici vino tudi točijo. Poleg vina tudi olje. Vino je po 15 KN, olje pa po 99 KN. Vino smo tudi pokusili, vendar pa prejšnji izbor nikakor ni dopustil, da bi dobil pozitivno oceno.

Cena pokušine 80 KN po osebi, dobrih 10 €.

Poročevalec Aljoša je pohvalil samo okuševalnico in trgovino, vendar pokaral industrijski zunanji izgled, nejasnost prihoda in dohoda. Človek se kar izgubi v tej industrijski coni. Pri tem je menil, da je vse to možno bistveno popraviti sorazmerno skromnimi vlaganji. Osebje oba brata iz Vrsara, sta dobila s strani poročevalca Ikota zelo pozitivno oceno, razumeta in ljubita vino in svoje delo. Andrej je odnos do vina in kulture njegovega uživanja pohvalil, posebej še iskanja novih poti in sproščeno podajanje zgodbe. Pod končni vtis je tudi Marko poudaril veliko neskladnost med zunanjostjo in notranjo vsebino, ki pa potem prijetno preseneti. Skupna ocena je prinesla 8,1. Zelo dobro, čestitamo, so na pravi poti.

Naš gostitelj, ki smo mu pred poročanjem predstavili poslanstvo našega Konventa, se je iskreno zahvalil za naše mnenje in pripombe. Že ko smo prišli je vedel, da smo ta pravi in s takimi je veselje delati. Poleg tega pa je dobil povratno mnenje, ki jim je v veliko pomoč. Samo želijo si lahko, da bi imeli takih obiskov več. Sicer so v letošnjem letu imeli že 17.000 obiskovalcev, toda povečini takih, ki se pripeljejo na pršut in sir ter kozarec belega ali rdečega, ne da bi se jim o vinski kulturi kaj sanjalo.

Sejem pršuta Tinjan

Do Tinjana smo prišli z enourno zamudo, zato nam je ostalo le dobre pol ure časa za ogled. Na srečo so nas skozi  zapore spustili naprej do samega vhoda, kjer smo kaj hitro kupili karte po 15 KN, vstopili in se razkropili po sejmišču.

Gre za dobro obiskan mednarodni sejem pršuta, ki ga je le 2 uri poprej odprl predsednik Hrvaške Dr. Josipovič. Razstavljavcev pršuta so bili razporejeni po notranjih stranicah velikega šotora, vse skupaj 40-50, ki so veselo rezali pršut, pa tudi klobase, salame, slanino, šunke.... Večina razstavljavcev je bilo iz Dalmacije in Istre, pa tudi iz Slavonije in Slovenije, pa z Avstrije, Italije in tudi znamenita patanegra iz Španije je bila prisotna. Na sredini šotora so bila postavljena omizja, za bolj resne porcije. Mi pa smo bolj na hitro šli naokrog in veselo pokušali suhomesne sladkosti kralja živali.

Zunaj osrednjega šotora pa je bilo še mnogo tega, od pečenih kostanjev, sadja in zelenjave, do sirov,  vina, likerjev in žganic, suhega sadja in fižola,...... Škoda, da smo morali vse prehitro oditi. Pa še Aljošo, ki nam je sledil smo izgubili za nekaj časa, saj ga je v zadek njegovega avtomobila poljubila Zagrebčanka. Očitno ima Aljoša svoj šarm.

Livade, sejem tartufov

V Livade smo prišli točno 15 minut pred napovedanim odhodom vlakca, ki nas je popeljal na tartufe. Vlakec je staral sicer s 15 minutno zamudo, in vsem je bilo žal za izgubljenih 15 minut na sejmu. Vlakec nas je popeljal kake 3 km daleč in nato zapeljal v ravninski gozd ob Mirni v blatni kolovoz skozi stoječo vodo. Prisotne je zgrabil kar preplah, vendar se je izkazalo, da na delu, kjer smo izstopili ni tako hudo. Tu sta nas pričkala naša vodička in tartufar z dvema psičkama, z eno lovsko in eno pudlico. Vodička nam je pojasnila, da tartufi rastejo prav povsod, vendar v glavnem črni. Beli tartuf, ki je zaradi svoje izrazite arome veliko bolj cenjen, pa je bolj redek. Raste le na nekaj pozicijah, v Istri, v Italiji Španiji in Južni Franciji. Beli tartuf ni možno umetno gojiti. Raste v gozdu ob hrastu vrste Lužnjak in Topolih, K njegovi rasti pa prispeva tudi grm Črnega trna. Sezona tartufa je 3 mesece, od oktobra do konca decembra. Gozd v katerem smo se nahajali se razprostira na 9.000 hektarih. Izdanih licenc za nabiranje tartufov pa je 800. Najpomembnejše orodje je pes, katerega skozi trening navadijo na okus tartufa. Trening pa kar traja in moraš imeti srečo, da najdeš psa, ki ima po naravi zelo dober njuh in je obenem delaven.

Nato je sledila demonstracija. Sledili smo tartufarju in psoma, ki sta tekala po gozdu, mi pa smo v tišini sledili, da ne bi vznemirjali gozda. Po nekih 15 minutah je pudlica izsledila nekaj in začela kopati. Vendar je bil tartufar kar hitro ob njej in jo držal stran, prav tako je moral odrivati tudi drugo psičko. Obe sta bili očitno veseli in polni poželenja po tartufu. Z malo lopatko je potem tartufar uspel izkopati tartuf v velikosti malega kokošjega jajca, ki smo ga po vrsti ovohavali. Psički pa sta dobili drug priboljšek. Jaz sem bolj vonjal vonj mokre zemlje, kakor pa vonj tartufa. Sama demonstracija nam je jasno pokazala tudi to, da svinje res manj  primerne za iskanje tartufov, saj si težko predstavljam, kako bi lahko uspešno odrival 150 kg svinjo od tega, da ti požre tartuf.

Po povratku sta se nam pridružila Anamarija in Samo. Vstopili smo v sejemski šotor, kjer je potekla pokušina vin in tartufovih in drugih namazov Žigante. Zunaj šotora pa je bilo tudi več štantov, kjer so ponujali domače izdelke. Medtem, ko se je na velikem ekranu odvijala projekcija zgodbe tartufa, smo se s kozarčkom v roki pridno sprehajali od štanta do štanta in pokušali  vina okoliških krajev, pa tudi bolj oddaljenih iz Zagorja in tudi Vipavske doline. In bilo je kaj poskušati pa tudi videti in občutiti tudi zapeljiv nastop in pristop dame, ki je ponujala blagovno znamko Capo iz Brtonigle.

Sledilo je kosilo v sosednjem lepo urejenem šotoru, kjer smo moški sedli za eno mizo, dame pa za drugo, kar se je ponovno izkazalo za zelo dobro potezo, saj so naše dame lahko svobodno razvijale svojo zgodbo, neodvisno od naše konventualske. 

Začetnemu musu iz ovčje skute s tartufi, z okusom in aromo, ki te kar zapolni, so sledili fuži z na lističe nastrganim belim tartufom na krožnik direktno pred gostom. Okus se je z dodatkom oljčnega olja lepo zaokrožil. Na koncu pa še slastna kombinacija sladoleda s tartufi in kremo. Poleg smo pili Malvazijo Žigante. Demonstracija nabiranja tartufov nas je stala 30 KN po osebi, pokušina nadaljnjih 40 KN po osebi. Za 14 oseb je bil račun za kosilo 3.480 KN oziroma 32,5 € na osebo. K temu je 2 € prispeval dodaten kozarec vina.

Ocenjevali smo bolj na hitro kar med vožnjo in to samo kosilo. Za postrežbo pod šotorom se nam je zdelo vse skupaj odločno predrago. Okusi so bili sicer odlični, prostor glede na to, da gre za sejmišče, zelo lepo urejen, vendar postrežba precej neosebna. Niso imeli nekega drena, pa smo vseeno rabili nekaj časa, da smo zbudili pozornost za dodaten kozarec vina. Poročevalec za vino Brane pa je sploh zameril, da vino, ki stane debelih 20 €, sploh ni bilo predstavljeno. Skupna ocena je prišla sicer veliko  bolj solidna 7,6, kar jasno kaže, da člani našega Vinskega Konventa znajo prepoznati olajševalne okoliščine zaradi sejma in prišteti tudi splošni vtis sejma, ki nas je popeljal v poznavanje lova na tartufe in na pokušino vrste vin, ki jih drugače ne bi niti srečali.

Panoramska vožnja

Od Livad smo v popoldanskem soncu zapeljali navkreber proti Oprtalju, kjer se nam odprla čudovit razgled po dolini Mirne proti morju. Mehka valovita pokrajina z travniki, vinogradi in gozdovi, cipresami ter naseljem Oprtalj je razveseljevala oko in dušo. Vando je pogled tako  navdušil, da je vzkliknila: »Kaj Toscana, Istra, Istra«. Pot nas je po valoviti pokrajini z gozdovi polno kostanja peljala poroti Šterni in nato spet navzdol v Završje, na tri četrt zapuščeno vasico z mogočno zgodovino, od bronaste dobe dalje. Pravo obilje zgodovine, ki jo je prav težko stlačiti v tako malo naselje, ki ga prehodiš po dolgem in počez v 5 minutah. Kar hudo ti je, ko vidiš propadanje tako očarljivih kamnitih hišic. Zatem smo se povzpeli nazaj na greben in mimo Montižela, kjer domuje krasna Malvazija letošnja zmagovalka svežih Malvazij, in Poropatov odbrzeli v Grožnjan, ki pa se  je zahvaljujoč iniciativi likovnih in glasbenih umetnikov skoraj v celoti revitaliziral. Na sprehodu po mestecu smo se ustavili tudi pri Kanclerju v njegovi Stari Kovačiji iz leta 1406, ki lepo odraža zgodbo Grožnjana, katerega mestne pravice segajo v 12. stoletje in je bilo tedaj središče trgovine za kmetijske pridelke, ki so jih vozili iz luke Portoporton po Mirni proti Benetkam.

Degrassi

Do Degrassija smo kljub varnem vodstvu Marka prispeli dobre pol po navedenem času. Vendar sta nas Siniša in Klavdija vseeno lepo sprejela in popeljala v skrivnosti Vinarjev Degrassijev.

Srečanje se je začelo pred vhodom v klet pod veliko družinsko hišo. Sommelier Siniša, ki prihaja iz Zagreba, se je zaljubil v Istro, vino in Istranko in tako kar ostal v Istri. Pojasnil je, da mu je pravo zadovoljstvo delati za Morena Degrassija, enologa, raziskovalca in obenem discipliniranega človeka, ki brezkompromisno sledi svoji liniji. Njegovo prepričanje je trdo delo v vinogradu, katerega grozdje je spoj sorte, zemlje in klime in nato nežno čim manj invezivno delo v kleti, ki naj pripelje do izraza tisto kar je v zemlji, v legi, v naravi in sorti. Zemlja in lega ter mikro klima so namreč v njegovi filozofiji tisto kar daje pečat grozdju in to potem vinu. In tu je bilo vino vedno doma, tu so potekle že starodavne maretimne vinske ceste, kar dokazujejo številne najdišča amfor. Gre za kraje, ki so bili od vekomaj vključeni v mediteranske kulturo in tej kulturi se Degrassi se svojimi vini vrača in jo bogati.

Ta filozofija in raziskovalni duh se odraža v plejadi kar 30 etiket, ki so vse poimenovane po legi, po zemlji in sorti. Siniša se je o Morenu  izrazil, da je živi norec, saj je skoraj nemogoče slediti tako  razvejani mreži iskanja sort, leg in dozorevanja v kleti. Njihovo nobeno vino ne prihaja ven kot mlado vino, temveč vsa odležijo svojo dobo v hrastu, tudi v akaciji, inoxu in steklenici.  Pri vinu želijo doseči čistost in pitnost s čim manj primesmi, minimalno ali pa nič stabilizacije z žveplom, Njihova vina imajo nekje 13 mg/liter, medtem ko je dovoljeno 100 mg in več. To si lahko privoščijo, ker po trti pridelajo le 1 do 1,2 kg čistega lepega grozdja. Zagovarja vino, ki v družbi in jedači potegne in lepo z užitkom steče. Naša družba se je s tako filozofijo popolnoma  strinjala, saj mi globoko spoštujemo pristop: ali ti potegne, ali pa ne. In tudi 14 zlatih medalj dokazuje, da ve kaj dela.

Razpolagajo z 25 ha vinogradov s 16 sortami in različnimi legami in prstjo, od rdeče zemlje, navadne, do bele, od globine 30 cm do10 metrov, od lege tik ob morju, ali pa višje na bregu. Imajo inox sode, barike in tono 500 litrske hrastove sode ter povsod skrbno regulirano klimo, ki je znak sodobne pridelave vina. Letna kapaciteta je 100.000 steklenic. Zaposlujejo 15 ljudi. Siniša je za marketing saj s svojo zgovornostjo dopolnjuje Morenovo bolj tiho in zaprto naravo.

Iz predprostora nas je pot vodilo po zavitem hodniku, katere stene so bile zapolnjen z arhivskimi vini preteklih letnikov, do kleti z barik sodi. Naprej pa nismo šli, ker da je tam trenutno zardi procesa dela prevelik nered. Vrnili smo se po isti poti nazaj v zelo prijetno okuševalnico, ki jo je krasila masivna miza in kamin. Znova smo se umno v obojestransko zadovoljstvo posedli tako, da so bile dame skupaj na enem koncu mize in konventuli na drugem koncu.

Pokušino smo pričeli z francosko sorto 2012 lega Kontarini 21,5 % alkohola. Gre za edini vinograd te sorte na Hrvaškem. Vino daje lepo cvetico po sadju, v ustih pa svežino z izrazito mineralnostjo, ki te lepo požgečka po jeziku. Kasneje pa sledi bolj topel okrogli val, ki pušča dolg pookus. Kislina in mineralnost, ki skupaj nekako čistita in osvežujeta občutje v ustih pa kličeta za še. Ta štih pitnosti smo začutili tudi pri vseh naslednjih vinih. Vino Terre bianche Cuvee Blanc 2009, alkohol 12,5% iz Malvazije, Sauvignona, Chardonneya in Viogniera. Teorrair (teora) bele zemlje tudi odlikuje mineralnost, saj njena globina tudi do 10 metrov dopušča, da gredo korenine globoko. In to ima še eno prednost. Tudi ob močni suši trta dobiva dovolj vlage. Vino poleg harmoničnosti in svežine posebej krasi lepa pitnost, ki se ohranja tudi pri povišani temperaturi, celo sobni. To so prepoznali tudi ocenjevalci, saj je to vino prejemnik številnih medalj kozi več letnikov, Malvazija selekcija 2011- 2012 prav lepo odraža Morenovo strast za harmonijo. Grozdje za to vino prihaja od odbranega grozdja na starih trtah.

Pokušini belih vin je sledila pokušina rdečih sort, ki jih krasi velika prisotnost antioksidantov. Vino Terre Rosse Refošk 2011, iz podvrste peduncolo rosso (rdeči pecelj) z 12,5 % alkohola z značilno sadnostjo z okusi robidnice in s svežino ga dela tudi zelo pitnega. K temu Refošku so se prav lepo prilegle ponujene narezane salamine, pinceta, pršut in sir. Rdeča kupažo (zvrst) iz šestih vrst: iz bordojske trojice, Petit Verdota in Chiraza pa je krasila zaokroženost in polnost. Pri naslednjem Refošku pa smo bili izzvani, da prepoznamo letnik. Vsi smo ciljali na letnike 2011, 2012, razen Samota, ki mu je bil izziv sumljiv in je zato posegel v leto 2009. Naša analiziranje, predvsem na podlagi svežine in pitnosti, so nas napeljevala na mlajše vino. Dejansko pa je šlo za letnik 2006. Za konec smo še pokušali Pinot Noir,  polnega in zaokroženega okusa. Pokušina nas je stala 15 € po osebi.

Podobno kot Laguni smo se našemu gostitelju še pred poročanjem predstavili poslanstvo našega združenja to je spodbujanje in negovanje kulture uživanja vina. Ko smo mu omenili še da je med nami tudi sommelier Samo in ko smo obelodanili še imena naših članov vinarjev in enologov je dejal, da sedaj popolnoma razume zakaj smo mu bili z našim drugačnim in poznavalskim pristopom takoj všeč.  Poročevalec izgleda Iko se je sicer ogradil od pristopa in zunanjosti, ker zaradi noči ni nič videl. Pohvalil pa je notranji izgled. Aljoša je strast in pripadnost osebja naravnost pohvalil. Podobno je Samo pohvalil spoštljiv odnos do narave in njenega žlahtnega ploda grozdja in vina ter smela nova iskanja. Končni vtis je Andrej strnil v odlično. In tudi skupna ocena je prinesla visokih 8,6. Odlično. Pravili in hvalili bomo prijateljem in znancem.

Po končani pokušini, ki se je kar zavlekla tja proti 23 uri, smo se podali še v lično trgovino nakupili vina in se prijetno utrujeni od bogatih vtisov in okusov Istre prepustili našemu vozniku Valterju, da nas popelje domov.

Zaključek

Za vse zanimivo in čudovito doživljanje Istre, pokrajine, arhitekture in Istranov, ki se trudijo in napredujejo z velikimi koraki naprej. Lahko samo občudujemo pogumen in lep odnos do okolja, trte in vina. V vinu in povezanem turizmu so prepoznali svojo priložnost in ljubezen. Odtod tudi pripadnost in strast, ki je potrebna za ustvarjanje kakovosti in uspeh. In dela tega smo bili deležni tudi sami, saj so nas prepoznavali ne samo kot dobrodošle goste, temveč kot cenjeno združbo, ki ima veliko poslanstvo, to je spodbujanje kulture uživanja vin.



                                                                                                                   Zapis pripravil:
                                                                                                                   Vojko Starovič